Jože Pogačnik

Rojen v Mariboru. Študiral je režijo na ljubljanski AGRFT. Ukvarjal se je najprej s filmsko kritiko, vendar se je kasneje uveljavil predvsem kot avtor izrazito kritičnih in angažiranih dokumentarnih del. Za svoje številne filme je v več kot tridesetletni karieri prejel pomembna priznanja doma in v tujini (Prešernova nagrada za Naročenega ženina in Srebrnega medveda v Berlinu za Tri etude). Leta 1967 je posnel svoj prvi celovečerni film Grajski biki po scenariju Primoža Kozaka – nemirna mladostniška zgodba, ki se dogaja v domu za vojne sirote. Do njegovega drugega celovečerca je moralo preteči 18 let. Po družbeno kritičnem Našem človeku je v Kavarni Astoriji opisal ključni moment svojega rojstnega mesta.

“Kadar je treba izbirati med številnimi filmi, je avtorju vedno težko. Vsaj meni so vsi kakor otroci, ko ne bi nobenemu rad storil krivice in ga ne uvrstil v ta kratek izbor. V prvem sklopu so štirje filmi, ki kažejo mojo tematsko raznovrstnost in naravnanost k dilemam ljudi s senčne strani ulice. Kako upokojenci najdejo svoj košček neba. Bil je to tudi čas, ko so otroci ponoči prodajali časopise. Je res snaga pol zdravja? Ko sem še majhen bil, sem bil zdrav, vesel, je zgolj metaforičen naslov našega kaotičnega sveta. Film govori o delovni terapiji v psihiatrični bolnišnici.

Pogojno rečeno črnemu bloku sledi dinamična selekcija športnega filma. Pred evropskim košarkarskim prvenstvom pri nas bo gotovo zanimiv zapis o zmagoslavju Jugoslavije na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani Zlati fantje. Motonauma žal samo spominja na opuščeno tekmovanje motornih čolnov, ki je bilo 1971 na Lentu. Prvo prvenstvo v smučarskih poletih je bilo pri nas v Planici. Narava je bila neusmiljena s sodobnimi ikari. Močna odjuga jim je topila krila, ko so poskušali leteti proti soncu. Film je navdihnila glasba Beatlesov I follow the sun (Sledim soncu).”

Jože Pogačnik

Pogačnikovi filmi so praviloma vznemirjeno potovanje v neznano, na katerem skupaj z avtorjem preiskujemo svet in njegove pojave. Pogačnikovo analitično oko je nepopustljivo; ne da se prevarati zunanjemu videzu, odkriti hoče srž, jedro problema. Znano je nenehno pod vprašajem; ne gotovosti, ki razpolaga s predmetom. Pogačnik je s temo tako rekoč v odprtem razmerju, ki si ne lasti vsevednosti, prav zato postopoma prodiramo v idejno pomensko jedro. Taka tematska perspektiva je seveda raznihana, dramatsko zaostrena; včasih se že zdi, da je tema izčrpana in da poznamo resnico, vendar nam novi podatki demantirajo našo gotovost. Iskriva množica različnih osvetlitev ponuja najbolj drzne asociativne zveze in v vrtincu živopisnega vrtiljaka najrazličnejših kombinacij se zaokrožajo različne prvine v celoto, ki nas preseneča s svojo umetniško dognanostjo, formalno estetsko izbrušenostjo in osvajajočo sugestivnostjo.

Pogačnik si ne lasti vrednostih sodb, prav zato tako zanesljivo vstopa v zapleteni svet junakov, poln protislovij in nasprotij. V tematskem žarišču z dosledno vztrajnostjo in nepopustljivostjo odkriva človekov bivanjski položaj. Pogačnikovi junaki se pogostoma gibljejo na nevarno izostreni konici, kjer si morajo izbirati življenjsko pot. Pogačnikov svet je poln precepov in stisk, a njegovi junaki se največkrat odločajo za zvestobo samemu sebi, svojemu resničnemu bistvu. Tako ravnanje jih vodi pogostoma v tragičen brodolom. Pretanjen občutek za tragičnost je značilna prvina Pogačnikovih filmov. Junaki so pogostoma postavljeni v svet surovo razčlovečenih odnosov, oropani temeljnih človeških pravic, obravnavani zgolj kot predmet, s katerim izbranci samovoljno ravnajo v imenu »višjih« interesov. Jože Pogačnik z moralno tenko izbrušenim človeškim občutkom prikazuje ljudi s temne strani ceste, ponižane in razžaljene. Svet do njih je neizprosno trd, dušijo se v resno oklepajočem obroču. Pogačnikovi ljudje so zapuščeni in izdani, a vendarle ohranijo notranjo celovitost, saj tudi v najtežjih preizkušnjah ne izdajo samih sebe, so dosledno to, kar so. Ta zvestoba samemu sebi je tako rekoč nedotakljivo območje, kjer ohranjajo svojo neposrednost, ki v njej potrjuje svojo moč in neodvisnost. Pogačnikovi junaki se upirajo vsiljenemu položaju, saj je v nasprotju z njihovimi hotenji, a v neenakopravnem spopadu so praviloma obsojeni na tragičen propad. Jože Pogačnik kaže v svojih filmih izrazit smisel za tragične človeške usode, za njihovo enkratno individualnost. Jože Pogačnik z veliko mero subtilnosti odkriva njihov tragičen svet v njegovih bistvenih sestavinah, tako da je problemsko žarišče izostreno in podano s skopimi, pretehtanimi informacijami, ki zanesljivo predstavijo pomensko naravnanost filma.

Velja poudariti, da Pogačnikovi junaki kljub propadu ohranjajo notranjo prostost, človeško celovitost in tako presegajo svojo tragično usodo. Svet je grozljivo teman in kamnito brezčuten, a vendar ga po svoje preseva upor junakov, ki kljub anatemi in obsojenosti na poraz le-tega ne sprejmejo, ampak ga osvetljujejo z upornostjo in pokončnostjo.

Tako značilno Pogačnikovo razmerje do sveta se zrcali v ustroju domala vseh njegovih kratkometražnih filmih, zvečine dokumentarcev ter filmskih in televizijskih portretov znanih političnih in umetniških osebnosti. Naj navedem nekatere: Sestra, Na stranskem tiru, Naročeni ženin, Jutrišnje Delo, Cukrarna, Ta hiša je moja, pa vendar ni moja, Sarabanda za 17. regiment, ob tem pa še filmske in televizijske portrete od Vlada Kozaka in Aleša Beblerja do Edvarda Kocbeka, Franceta Balantiča, Nika Grafenauerja.

Svojevrstno »uporništvo« junakov je značilno tudi za Pogačnikove dokumentarce o športu: Derby, Zlati fantje, Sledim soncu, Beli nomadi itd. Ne ostajati v okvirih znanega, že doseženega, to je moto Pogačnikovih športnih filmov. Vstopamo v svet vročične razgibanosti, zagrizenih spopadov, ko vsak gib meri na višjo kvaliteto, na preseganje doseženega. Kot da ni meja za silovit vzgon volje, ki poganja junake v vrh komaj še možnega. Junake vabi svetloba vznemirljivo novih obzorij.

Tudi v celovečernih filmih govori Jože Pogačnik z neizprosno odkritostjo o tistem, kar je prikrito površnemu pogledu. Snovni tloris in fabulativni zaris sta bolj razčlenjena, v njem se postopno razkrivajo medsebojna razmerja junakov in njihov bivanjski položaj. V konfliktnih situacijah spoznavamo dva nasprotujoča si pola: poleg tragično zaznamovanih junakov še predstavnike »višjih« interesov, ki imajo vso »resnico« v svojih rokah in z njo neusmiljeno manipulirajo. Njihov svet je prazen, nesposobni so odprtih odnošajev z ljudmi. Drugi so jim zgolj predmet, s katerim brez pomislekov dosegajo cilje. V razčlovečenih odnosih, ko je laž najvišja vrednota, si v imenu praznih gesel kujejo kariere in blokirajo resnične človeške vrednote. Svoj smisel vidijo v izpolnitvi pritlikavih interesov, njihovo duhovno obzorje se končuje pri političnih intrigah, klečeplazenju in služenju še bolj samopašnim gospodarjem (Grajski biki).

Film Naš človek je izjemno sugestiven prikaz nevidne in vendar strahotne represije, ki je neulovljiva, ki je tako rekoč ni, a je hkrati vsenavzoča, v vse pore segajoča duhovna nasilnost, ki človeka osami, izloči in ga izniči. Prepričljivo zasnovana in suvereno vodena analitična preiskava stanj, ki so tako rekoč nedotakljiva, a vendar strahotno navzoča z zastrašujočo vsemočjo. Vsekakor je film Naš človek eden najbolj prodornih prikazov totalitarnega brezdušja, njegovih groteskno absurdnih anomalij.

V Pogačnikovih filmih se srečujemo tudi z junaki, ki žele v aktivistični zagnanosti spreminjati svet v njegovih temeljih, a spoznavajo svojo kratkovidno nasilnost. Spoznavajo, da so velika, vse obetajoča gesla fasada, za katero se skriva nasilje, ki ne priznava človeških vrednot. Streznitev je stresna, a junakom se odpirajo nova obzorja (Kavarna Astoria).

Temeljna značilnost Pogačnikove ustvarjalnosti, kot smo jo prepoznavali, je namreč, da Jože Pogačnik ne ostaja v okviru znanega in utrjenega, ampak dosledno vstopa v svet novega. Njegove zamisli si krčijo pot v vedno novih rešitvah, ki se v njih uveljavlja notranja ustvarjalna pobuda. Vsekakor Jože Pogačnik z izrazito inovativnimi prodori, ki odpirajo nova obzorja, prerašča čas in je živo navzoč v našem ustvarjalnem snovanju.

tekst: Marjan Brezovar
vir: zloženka Nagrada Metod Badjura za življenjsko delo 2005

• Na stranskem tiru – Priznanje republiškega sveta za kulturo za najboljši film (1963)
• Kako to boli – Diploma, Beograd (1962)
• Derby – Nagrada Prešernovega sklada (1966), Srebrna medalja, Beograd (1966)
• Naročeni ženin – Nagrada Prešernovega sklada (1966)
• Kvišku – Nagrada Pierre de Coubertin, Kranj ( 1970), Prix France nagrada francoskega ministra za šport in turizem, Grenoble (1969)
• Motonauma – Posebna nagrada, Cortina d′Ampezzo (1970)
• Ko sem še majhen bil – Diploma, Beograd (1970)
• Zlati fantje – Glavna nagrada, Oberhausen  (1970)
• Nagrada žirije jugoslovanske mladine Kekec, Beograd (1971)
• Nagrada Cidalc, Pierre de Coubertin, Kranj (1971)
• Tri etude– Srebrni medved, Berlin (1972)
• Srebrni pokal, Budimpešta (1973)
• Sledim soncu – Bronasta medalja, Beograd (1973), Srebrni lev, Benetke (1973)
• Priznanje Cidalc, Kranj (1973)
• Cukrarna – Nagrada katoliške žirije, Oberhausen (1973)
• Šport na ulici – Priznanje Metod Badjura, Celje (1974)
• 46. Vzporednik – Zlata medalja, Beograd (1974)
• Častna nagrada katoliške žirije, Oberhausen (1974)
• Potoček postoj – Prva nagrada za najboljšo televizijsko reportažo, Bled, 1975
• Iskra dela za vsa – Srebrna medalja, Beograd, 1977
• Zima v Topru – Zlata medalja, Beograd, 1977
• Ta hiša je moja, pa vendar ni moja – Priznanje Metod Badjura, Celje, 1971
• Diploma, Beograd, 1977
• Sarabanda za 17. Regiment – Priznanje DSFD Metod Badjura, Celje, 1976
• Srebrna medalja, Beograd, 1978
• Portret Vlada Kozaka – Diploma in denarna nagrada, Beograd, 1976
• Beli nomadi – Zlata medalja, Beograd, 1978
• Človek z masko – Posebno priznanje, Reims, 1978
• V areni življenja – Nagrada vstaje slovenskega naroda, 1980
• Edvard Kocbek – Srebrna medalja Metod Badjura za scenarij, Celje, 1985
• Velika zlata medalja, Beograd, 1985
• Kavarna Astoria – Srebrna mimoza (ex equo), Herceg Novi, 1989
• Celjski vitez, Celje (1989), Glazerjeva nagrada, Maribor (1990), Zlata arena za režijo  Pulj (1989),
• Državna nagrada Grand prix za uveljavitev jugoslovanskega dokumentarnega filma doma in v tujini, Beograd ( 1987)
• Badjurova nagrada Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev za življenjsko delo 2005
• Zlati znak in nagrada Zveze športnih organizacij za opus športnih filmov, Skulptura Festivala Šport in mediji, priznanje MOK za športne filme 2006, Zlati red za zasluge predsednika Republike Slovenije za življenjsko delo v kinematografiji 2005