Filip Robar Dorin

Letos se bomo s plaketo Dokumentarno ime poklonili filmskemu režiserju in ustvarjalcu Filipu Robarju Dorinu. V nedeljskem zgodnem večeru, 11.9.2016, ob 18.ih, si bomo v Sodnem stolpu ob Lentu ogledali avtorjev izbor kratkih dokumentarnih filmov.

“Svoje filmsko delo lahko na kratko označim z nekaj besedami: pri svojem delu skušam iz resničnosti izvleči tisto, kar me osebno prizadeva in za kar menim, da je mogoče spremeniti na bolje. Tako nekako sem izoblikoval svoj umetniški in humanistični credo – resničnost soočam s tistim, kar čutim, da je neminljiva resnica človekove osebne in družbene biti.”

(Filip Robar Dorin)

Rojen leta 1940 v Boru, v Srbiji. Šolal se je v Novem mestu, na Univerzi v Ljubljani je študiral primerjalno književnost, na Columbia Collegeu v Chicagu pa diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70-ih letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil 8 let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80-ih je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okrog 30 dokumentarnih in igranih filmov ter 15 portretnih dokumentarcev o slovenskih umetnikih. S svojim filmi se zavzema za družbene, politične, moralne in etične vrednote. Kot cineaist in teoretik, ki izhaja iz načela filmskega ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, ki uveljavljajo individualno in skupno zavzetost in odgovornost za izboljšanje pogojev življenja. Za svoje delo je prejel številna domača in mednarodna priznanja in nagrade. Za film Opre Roma je prejel Trdinovo nagrado in veliko nagrado mesta Beograd, za Ovne in mamute je bil nagrajen z zlato areno na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju in grand-prix na festivalu v Mannheimu. Za igrani celovečerni film Veter v mreži so mu podelili nagrado Prešernovega sklada, zlato areno v Pulju in Badjurovo nagrado za najboljši film. Njegov televizijski film Striptih je bil nagrajen z viktorjem revije Stop za najboljše igrano televizijsko delo. Za dokumentarno-igrani filmski esej Maša za moje ustreljene je na festivalu San Gio’ v Veroni prejel nagrado publike, na festivalu DokMa v Mariboru pa posebno priznanje za film Veter se požvižga.

Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1981), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994) inAlternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Srečanja (1975), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2004), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007) in Veter se požvižga (2008)

*V sodelovanju s Filmskim arhivom Republike Slovenije in RTV Slovenija

Posebna šola (1972, 13 min), rež. Filip Robar Dorin

Xenia na gostovanju (1974, 12 min), rež. Filip Robar Dorin

Si videl? /Dane Zajc (1977, 25 min), rež. Filip Robar Dorin

Ljudnica (1988, 40 min), rež. Filip Robar Dorin