Heinrich Himmler, državni sekretar za utrjevanje nemštva je 18. oktobra 1941 izdal ukaz:“ Izseljevanje spodnještajerskega obmejnega prebivalstva mora potekati tako hitro, da bo zagotovljeno naseljevanje Kočevarjev od kmetije do kmetije.“ Iz Posavja in Obsotelja je bilo pozimi 1941/1942 izgnano okrog 37.000 Slovencev, povečini v 150 taborišč v Nemčiji. Nekateri niso imeli niti pol ure časa, da bi se pripravili na pot v negotovost.
Čeprav je Adolf Hitler že leta 1939 nakazal, da želi vse Nemce v eni državi, je do natančnejšega dogovora glede odselitve Kočevarjev v rajh prišlo šele aprila 1941. Kočevarsko vodstvo se je sestalo s Heinrichom Himmlerjem 23. aprila 1941 v Brucku na Muri, do 30. septembra naj bi izjavo o preselitvi podpisali vsi tisti, ki se želijo preseliti, 22. januarja 1942 pa je bila preselitev dokončana.
Tako se je začela na slovenskem ozemlju „nasaditev“ ljudi v duhu Blut und Boden. V vasico Raka so se, na primer, naselili prebivalci iz Kočevske Reke, v bližnji Veliki Podlog pa iz Gotenice. Še do včeraj slovenske vasi so dobile nova imena kot Rieg, Göttenitz, takšna, kot so imeli kraji, od koder so se preselili Kočevarji. Njihovo vsakdanje življenje, pomešano s pritiski nacizma, je v Posavju in Obsotelju pripeljalo do absurda: Kočevarji so izgubili svoje narečje, sodelovali so kot vermani in služili tudi sicer v obrambi rajha. Še huje je bilo izgnancem v nemških taboriščih in beguncem v italijanskem delu okupirane Dolenjske. Leto 1945 je prineslo preobrat.
Po več kot pedesetih letih dobijo slovenski izgnanci in begunci kot žrtve vojnega nasilja pravico do majhne rente. To je priložnost, da pripovedujejo svoje zgodbe. Kočevarski preseljenci se vračajo v svojo nekdanjo domovino, ki so jo lahkomiselno izgubili leta 1941, prepričujejo rojake, da niso vedeli kam se bodo selili in prikazujejo sebe kot žrtve.
V filmu nastopajo: Marica Trelc, Ana in Stanko Žabkar, Danica Zalokar, Elči Andovič, Janko Šmalc, Avgust Gril, Viktor Michitsch, Stanislav Pacek, Matija Kobola in Martin Žibert in drugi.
Producent: |
|
Režiserka: |
Alenka Auersperger |
Scenarij: |
Alenka Auersperger |
Montaža: |
Ana Zupančič
|
Ostali: |
Mojster zvoka: Lado Gomboc
|
Alenka Auersperger je diplomirala leta 1966 na oddelku za Primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Avtorica je treh monografskih publikacij: Kitajski zapiski (1994), Popotni kronogrami (2003) in Iskalci grala (2004). Sicer je avtorica več kot petdeset dokumentarnih filmov in reportaž. Blizu so ji pripovedi starih ljudi, na primer Jožefa Čudna ali princese Rechbach, film bo prikazan na retro.
Od prvih filmskih začetkov dopisnice TV Ljubljana iz Sarajeva, prek številnih filmskih dokumentarcev s socialno vsebino: od Romov, zapornikov, brezdomcev, osamljencev se je po dveletnem bivanju na Kitajskem in dveletnem na Madžarskem, osredotočila predvsem na narodnostna vprašanja, tako v filmih, kot pri pisanju. Nekatera njena zadnja dela na Televiziji Slovenija so povezana s poskusi oživljanja nemške manjšine. Najprej kratek prispevek za Tednik: „Še ena manjšina?“ (1995), ki se nanaša na prvo nemško društvo v Mariboru, nato dokumentarec „V neizbrisnem spominu – Im Langzeitgedächtnis“ (1997), pri katerem je v ospredju preselitev Kočevarjev s Kočevske in njihova naselitev na domovih izgnanih Slovencev v Posavju in Obsotelju in delno tudi „Aulofonija domestica“ (1998), ki se nanaša na vprašanje vračanja premoženja plemstvu na Štajerskem in Dolenjskem.