Slavica Exception
Kratki dokumentarni film, 11', 1971, Jugoslavija (Slovenija)
Dokument o profesionalni artistki-striptizeti, ki je izbrala to pot zaradi možnosti hitrega zaslužka.
Strupi
Kratki dokumentarni film, 14', 1964, Jugoslavija (Slovenija)
Industrializacija s svojim razvojem škodljivo vpliva na naravno okolje. Opozorilo na stalno nevarnost raznih odpadnih snovi, s katerimi industrija onesnažuje zrak in reke.
Samomorilci, pozor!
Kratki dokumentarni film, 12' 5'', 1964, Jugoslavija (Slovenija)
Problem samomora med mladimi v Sloveniji. Značilni primeri, prikazani prek pričevanj družine in znancev umrlih.
Narodna noša
Kratki dokumentarni film, 11', 1975, Jugoslavija (Slovenija)
Posamezne politične usmeritve in režimi so narodno nošo v Sloveniji zlorabljali. Kljub temu, da so posamezni detajli slovenske narodne noše sposojeni iz nemških alpskih krajev, je vendar ohranila specifičnosti tega območja. Danes služi narodna noša kot turistična atrakcija.
Režiser in scenarist Mako Sajko, ki ga lahko upravičeno uvrščamo med klasike slovenskega filma, se je rodil leta 1927 v Tržiču. Študiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu ter tam leta 1959 tudi diplomiral, obenem pa se je usposabljal tudi v Münchnu in Parizu. Svojo dolgo in plodno kariero je začel kot asistent režije pri slovitih režiserjih slovenskega filma, med drugimi je v tem obdobju sodeloval s Františkom Čapom in Francetom Štiglicem. Sajkova življenjska pot je bila od nekdaj tesno povezana z gibljivimi podobami. Od leta 1961, ko je stopil na samostojno pot, je ustvaril vrsto kratkih dokumentarnih filmov, vse po lastnih scenarijih. Še več, v šestdesetih in sedemdesetih letih se je uvrščal med vodilne dokumentariste pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi so bili vsi, od prvega do zadnjega, odraz svojega časa. Predvsem zaradi izbrane tematike so burili duhove ne le v Jugoslaviji, temveč odmevali po vsem svetu. S filmom »Samomorilci, pozor!« iz leta 1967 je načel potrpljenje tedanjih jugoslovanskih oblasti, tako da kasneje za film »Narodna noša« (1975), ki v osnovi ni bil tematsko sporen, ni dobil dovoljenja za javno predvajanje. Tedaj je Sajko trajno prenehal s produkcijo filmov in se raje posvetil filmski vzgoji ter projektom mladih filmskih ustvarjalcev. Več desetletij je deloval v precejšnji anonimnosti, dokler ni leta 2009 prejel Badjurove nagrade za življenjsko delo. Nato je zanimanje za enega izmed nespornih velikanov slovenskega filma ponovno naraslo. S svojimi deli je Mako Sajko prehiteval svoj čas, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes. Njegovo budno oko in izostren um sta nenehno odkrivala različne humanistične in sociološke aspekte.
"Mako Sajko, oster um, mladost večnosti, razigranost, iskrivost seniorja visoke starosti. Človek, ki nikoli ni jamral, ki je pripovedoval sočne zgodbe, da smo se ob poslušanju krohotali. Na festivalu Dokudoc si je vedno ogledal vse filme, zanj je bil naš festival praznik. Mako je simbol slovenskega dokumentarnega filma. Vemo, da je lahko dober, a ga žal radi večkrat onemogočamo. S svojimi idejami, ki jih kličemo v življenje, živi Mako naprej z nami za razvoj slovenskega dokumentarnega filma!"
- Maja Malus Azhdari, programska selektorica, Mednarodni festival dokumentarnega filma DOKUDOC, Maribor