Režiser in scenarist Mako Sajko, ki ga lahko upravičeno uvrščamo med klasike slovenskega filma, se je rodil leta 1927 v Tržiču. Študiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu ter tam leta 1959 tudi diplomiral, obenem pa se je usposabljal tudi v Münchnu in Parizu. Svojo dolgo in plodno kariero je začel kot asistent režije pri slovitih režiserjih slovenskega filma, med drugimi je v tem obdobju sodeloval s Františkom Čapom in Francetom Štiglicem. Sajkova življenjska pot je bila od nekdaj tesno povezana z gibljivimi podobami. Od leta 1961, ko je stopil na samostojno pot, je ustvaril vrsto kratkih dokumentarnih filmov, vse po lastnih scenarijih. Še več, v šestdesetih in sedemdesetih letih se je uvrščal med vodilne dokumentariste pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi so bili vsi, od prvega do zadnjega, odraz svojega časa. Predvsem zaradi izbrane tematike so burili duhove ne le v Jugoslaviji, temveč odmevali po vsem svetu. S filmom »Samomorilci, pozor!« iz leta 1967 je načel potrpljenje tedanjih jugoslovanskih oblasti, tako da kasneje za film »Narodna noša« (1975), ki v osnovi ni bil tematsko sporen, ni dobil dovoljenja za javno predvajanje. Tedaj je Sajko trajno prenehal s produkcijo filmov in se raje posvetil filmski vzgoji ter projektom mladih filmskih ustvarjalcev. Več desetletij je deloval v precejšnji anonimnosti, dokler ni leta 2009 prejel Badjurove nagrade za življenjsko delo. Nato je zanimanje za enega izmed nespornih velikanov slovenskega filma ponovno naraslo. S svojimi deli je Mako Sajko prehiteval svoj čas, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes. Njegovo budno oko in izostren um sta nenehno odkrivala različne humanistične in sociološke aspekte.