»Minljivost meje« je film o minljivosti in banalnosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v
EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor zaradi mejnega spora s Hrvaško.
A državne meje in strogi mejni režimi niso večni in nas zanima predvsem to, kaj od njih ostane. Dogajanje filma je postavljeno v dva kraja. V Brezovici pri Metliki nam
lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da se bo z arbitražnim sporazumom meja prestavila, vendar se to
ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da skupaj napravijo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje
meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama.
Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici. Miren je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim
dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za prebege na Zahod. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo
fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Skozi te spomine nas spremljajo različni neposredni in posredni pričevalci meje, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto
nesmiselnost in nečloveškost birkokratskih odločitev.
Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo. Tako kot državna meja v Mirnem, bo najverjetneje tudi meja v Brezovici slej kot prej preteklost.
Producent: |
Zavod Apis |
Režiser: |
Florijan Skubic |
Scenarij: |
Florijan Skubic, Žiga Virc, Iza Strehar |
Kamera: |
Manca Juvan
|
Montaža: |
Urška Djukić
|
Direktor fotografije: |
Andrej Virc |
Ostali: |
Snemalec zvoka: Uroš Primožič |
Florijan Skubic iz Škofljice, rojen 4.5. 1976, se po končanem študiju politologije na fakulteti za družbene vede, vpiše na Akademijo za gledališče, film in televizijo, smer filmska in televizijska režija. S svojim študijskim prvencem, kratkim dokumentarnim filmom z naslovom Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb, na Festivalu Slovenskega filma 2003. leta prejme Vesno za najboljši študentski in najboljši kratki film. Z svoje študentsko TV dramo je nagrajen tudi z Babičevo nagrado, ki jo podeljuje TV Slovenija. Po končanem študiju se ukvarja s televizijsko produkcijo, režijo in scenaristiko na različnih slovenskih televizijah. Leta 2015 je eden od režiserjev igrane serije z naslovom Nova dvajseta na TV Slovenija. Po dolgem času, se vrne k svoji “režijski ljubezni” – dokumentaristiki. V koprodukciji TV Slovenija in Studia Virc je koscenarist in režiser dokumentarne serije Neznana Slovenija na TV Slovenija, v kateri odkriva neznane kotičke naše domovine. Njegov zadnji projekt je dokumentarni film z naslovom Minljivost meje (TV Slovenija in Studio Virc), s katerim se dotakne zgodovinskega in aktualnega vprašanja glede naše meje in meje nasploh.
Filmografija
Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb (AGRFT, 2003), kratki dokumentarni
C est la vie (AGRFT, 2004), kratki igrani
Ko naju več ne bo (AGRFT, 2005), kratki igrani
Flaša resnice (AGRFT, 2005), kratka TV drama
Nova Dvajseta (TV Slovenija in VPK, 2015) igrana nadaljevanka
Neznana Slovenija (TV Slovenija in Studio Vir, 2017), dokumentarna serija
Minljivost meje (TV Slovenija in Studio Virc, 2018), dokumentarni film