Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«.
Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980″ v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce.
Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih.
| Producent: |
RTV Slovenija |
| Režiser: |
Jasna Hribernik |
| Scenarij: |
Jasna Hribernik |
| Kamera: |
Anton Serša Kralj
|
| Montaža: |
Jasna Hribernik, Roman Iskra
|
| Direktor fotografije: |
Anton Serša Kralj |
| Ostali: |
Jasna Hribernik, Uroš Hočevar, druga kamera
Sveto Makič, Franc Gradišar, osvetljevalca
Jasna Hribernik, grafika
Miha Vardjan, glasbena oprema
Marjan Drobnič, mojster zvokovne obdelave |
Jasna Hribernik
Po diplomi iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (obiskovala je tudi dveletni podiplomski študij (Documentary Campus Master School Münchnen) se je Jasna Hribernik hitro uveljavila kot ena izmed najbolj aktivnih, pronicljivih in priznanih slovenski avtoric dokumentarnih filmov z zelo izrazitim avtorskim pristopom. Od leta 1985 je posnela okoli trideset dokumentarnih filmov – med njimi “45 kilometrov morja “(1985), Černobilski zvonovi (1991), Ko nam je žoga padla na glavo (2000), Koncert za mobilne telefone in orkester (2005), Zadnji čoln – Zadnji čoln (2005), Svet ni vedel, daje pristal v pesmi (2008), Nočemo belega kruha (2009),Labirint (2009), Alfred & Sofie, 2013, Vitanje v vesolju: Sunita 2015, Neskončni začetek (2018), Simfonija otožnih pesmi 2019, Naslednja postaja KIOSK 2021. Za svoje filme je prejela številne nagrade, tako v Sloveniji kot v tujini. Od zgodnjih devetdesetih let je raziskovala izrazne možnosti filmskega medija in iskala stike s kiparstvom, arhitekturo, likovno umetnostjo in glasbo. To jo je pripeljalo na področje video umetnosti – video instalacije in “video prostorov” kot sama imenuje svoje instalacije. Po njenem mnenju ta zvrst zvrst vizualne umetnosti omogoča demokratizacijo podob v gibanju in zato pogosto raziskuje različne dimenzije in možnosti video medija. Raziskovanje, eksperimenti prepletanje različnih medijev in iskanje odgovorov na ontološka vprašanja so jo pogosto pripeljala do področja znanosti. Svoja video dela in video instalacije uspešno predstavilja doma in v tujini (Stopnišče, Ballabende, Lok telesa, Nočni let, Albedo, Migrating Frame, Tense Present, Komunikacija Eholokacija). (Ars Electronica Linz, Tokio Artvideo Festival, Likovni bienale v Benetkah, Festival slovenskega filma Portorož, PixxelPoint Nova Gorica) Je tudi avtorica video sekvenc v gledaliških in baletnih predstavah. Leta 2011 je posnela igrani srednjemetražni film “Franja”, v poprodukciji pa je njen igrani film Vandima. Leta 2019 je začela sodelovati s skupino biologov pri raziskovalnem projektu, ki povezuje znanost in umetnost in tematizira bakterije kot žive organizme ki bi lahko ključno prispevali k ustvarjanju trajnostnih energetskih in arhitekturnih sistemov. Od leta 2012 predava kot izredna profesorica na Akademiji Umetnosti Univerze v Novi Gorici z magisterskim programom “Čas in prostor v gibljivih slikah”.
