V filmskem portretu srečamo priznanega slovenskega bioenergetika in športnega trenerja Marjana Ogorevca v njegovem intimnem svetu na Malem vrhu (bližina Brežic), kjer živi v tesni povezanosti z naravo in v sozvočju z letnimi časi. Sledimo njegovi pripovedi, ki nas spomni, da je zemlja dar življenja, vir zdravja pa je v naravi. Narava, kot pravi, je absolutno inteligentna in od nje se lahko vedno učimo. Smisel življenja vidi v razvoju človekove zavesti. Približa nam idejo naravnega bivanja in odpira vprašanja današnje družbe, ki je na preizkušnji. Čeprav človeška evolucija poteka spontano, se zdi, da je kljub tehnološkemu napredku začela nazadovati. Prav Marjanove delavnice samozdravljenja, kot je na primer tista na otoku Ižu, povezovanje z zdravniki uradne medicine in uspešna sodelovanja z vrhunskimi športniki pričajo o tem, da je možno spremeniti civilizacijske vzorce in, da imamo v sebi moč , ki zdravi in nam bogati življenje.
| Producent: |
White Balance |
| Režiserka: |
Jasna Hribernik |
| Scenarij: |
Nataša Kelhar |
| Kamera: |
Rado Likon, Jasna Hribernik
|
| Montaža: |
Jasna Hribernik
|
| Direktorica fotografije: |
Rado Likon |
Jasna Hribernik
Po diplomi iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (obiskovala je tudi dveletni podiplomski študij (Documentary Campus Master School Münchnen) se je Jasna Hribernik hitro uveljavila kot ena izmed najbolj aktivnih, pronicljivih in priznanih slovenski avtoric dokumentarnih filmov z zelo izrazitim avtorskim pristopom. Od leta 1985 je posnela okoli trideset dokumentarnih filmov – med njimi “45 kilometrov morja “(1985), Černobilski zvonovi (1991), Ko nam je žoga padla na glavo (2000), Koncert za mobilne telefone in orkester (2005), Zadnji čoln – Zadnji čoln (2005), Svet ni vedel, daje pristal v pesmi (2008), Nočemo belega kruha (2009),Labirint (2009), Alfred & Sofie, 2013, Vitanje v vesolju: Sunita 2015, Neskončni začetek (2018), Simfonija otožnih pesmi 2019, Naslednja postaja KIOSK 2021. Za svoje filme je prejela številne nagrade, tako v Sloveniji kot v tujini. Od zgodnjih devetdesetih let je raziskovala izrazne možnosti filmskega medija in iskala stike s kiparstvom, arhitekturo, likovno umetnostjo in glasbo. To jo je pripeljalo na področje video umetnosti – video instalacije in “video prostorov” kot sama imenuje svoje instalacije. Po njenem mnenju ta zvrst zvrst vizualne umetnosti omogoča demokratizacijo podob v gibanju in zato pogosto raziskuje različne dimenzije in možnosti video medija. Raziskovanje, eksperimenti prepletanje različnih medijev in iskanje odgovorov na ontološka vprašanja so jo pogosto pripeljala do področja znanosti. Svoja video dela in video instalacije uspešno predstavilja doma in v tujini (Stopnišče, Ballabende, Lok telesa, Nočni let, Albedo, Migrating Frame, Tense Present, Komunikacija Eholokacija). (Ars Electronica Linz, Tokio Artvideo Festival, Likovni bienale v Benetkah, Festival slovenskega filma Portorož, PixxelPoint Nova Gorica) Je tudi avtorica video sekvenc v gledaliških in baletnih predstavah. Leta 2011 je posnela igrani srednjemetražni film “Franja”, v poprodukciji pa je njen igrani film Vandima. Leta 2019 je začela sodelovati s skupino biologov pri raziskovalnem projektu, ki povezuje znanost in umetnost in tematizira bakterije kot žive organizme ki bi lahko ključno prispevali k ustvarjanju trajnostnih energetskih in arhitekturnih sistemov. Od leta 2012 predava kot izredna profesorica na Akademiji Umetnosti Univerze v Novi Gorici z magisterskim programom “Čas in prostor v gibljivih slikah”.
