Glavni lik v celovečernem dokumentarnem filmu je Ivan Cankar, naš prvi profesionalni pisatelj. Javni intelektualec, ki ni nikoli tiho. Rad se prepira, zmerja, pljuva, četudi po svojih ljudeh. Največkrat upravičeno, ker so etično vprašljivi. Večni upornik, večno v dolgovih, večno brez denarja, ki si ga kar naprej sposoja, moleduje za honorarje, največkrat za knjigo, ki je še ni napisal. Da bi prišel do njega, prodaja svoje risbe in rokopise. Nemalo denarja požene po grlu. In tukaj so še njegove ženske, fiktivne in resnične. V literaturi jih povzdiguje, v življenju zaničuje. Od njih beži, kot beži od odgovornosti. Odgovoren je samo za svoje fiktivne like. Umetnik pač. Tako kot Kurent, mitološko bitje – glasbenik, ki proda dušo hudiču -, kar po smrti postane tudi Cankar. Mit. Cankar že za življenja velja za vrhunskega umetnika, kar je tudi Kurent kadarkoli se oglasi njun genij, so ljudje očarani. Pa tudi zgroženi, sploh, ko se streznijo. Cankar Kurenta napiše v Sarajevu, prav tako takrat tudi Hlapce in to komaj nekaj let pred atentatom na prestolonaslednika habsburške monarhije. Kurentova usoda, usoda umetnika nasploh – preganjanega, zaničevanega, nerazumljenega, podobno, kot je to danes -, preganja Cankarja vse življenje. To se simbolično konča z razpadom Avstro-Ogrske in ustanovitvijo Jugoslavije. Doleti ga smrt nevredna velikega pisatelja. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže vse bistvene sestavine Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju pa nam pripovedujejo akad. France Bernik, književnica Alenka Puhar, Dr. Manca G. Renko, Dr. Mateja Ratej in mnogi drugi poznavalci njegovega izjemnega opusa. Odlomke iz pripovedke Kurent interpretira Jurij Souček, v film pa so prikazani tudi odlomki iz sodobne različice Kurenta, mjuzikla Rok Kurent. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred in takoj po koncu prve svetovne vojne, ko se pisa teljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt paše vedno ostaja nepojasnjena.