Mako Sajko

Letos se bomo poklonili dokumentarnemu velikanu filmskemu režiserju Maku Sajku, ki je s svojimi dokumentarnimi filmi odpiral teme, pred katerimi si je najlažje zatisniti oči ter tako spreminjal družbo. V sobotnem ranem večeru, 31.8.2013, ob 18.ih, si bomo v Sodnem stolpu ob Lentu ogledali avtorjev izbor kratkih dokumentarnih filmov ter spregovorili z Makom Sajkom o njegovem filmskem ustvarjanju in poti, ki jo je prehodil s slovenskim filmom v roki.

MARIBORSKI TEDEN (1961, 3′),  režiser Mako Sajko

TURNIR PRI ŠUMIKU (1965, 11′), režiser Mako Sajko

STRUPI  (1964, 13′), režiser Mako Sajko

SAMOMORILCI, POZOR! (1967, 13′), režiser Mako Sajko

SLAVICA EXCEPTION (1971, 10′), režiser Mako Sajko

PLAMEN V DVONOŽCU (1968, 10′), režiser Mako Sajko

NARODNA NOŠA (1975, 11′), režiser Mako Sajko

Po projekciji voden pogovor z režiserjem in pogostitev.

• je na vzhodni polovici sveta napravil film o železni zavesi! In prvi, ki oznanja njeno ukinitev ter profetsko oznanja kako se življenje izboljšuje, če meje ni
• je s filmom prikazal izročilo in vrednote ljubljanskega trga, ki so ga hoteli ukiniti. Zaradi njegovega dokumentarnega filma trga niso ukinili.
• je prvi v Evropi, ki je napravil film o onesnaževanju, v času, ko besede Ekologija še ni bilo v dnevnem tisku. Direktorji tovarn so mu sami kazali najhujše odplake, ker se niso zavedali kaj to pomeni za okolje.
• je napravil film, ki komentira močno spremenjene razmere med spoloma po iznajdbi kontracepcijske tablete (promiskuiteta).
• je napravil izjemen film o živalih. Jeleni v filmu Turnir pri Šumiku.
• je napravil film o zastoju slovenskega gospodarstva. Jugoslovanska vlada je namreč Sloveniji preprečila uvoz novih proizvodnih strojev, ker so za njih potrebne devize (največ jih je zaslužila Slovenija) in sicer tako dolgo dokler ostale republike v razvoju ne dohitijo Slovenije. Ko je Jugovlada videla film se je ustrašila, da ne bo več slovenskih deviz in bo Jugoslavija ostala brez njih. Tako so ukinili tisti zakon.
• je s filmom Samomorilci, pozor! prebil moratorij o samomoru – prepoved, da se ga v tisku omenja. Posledice: ves svetovni tisk je pisal o tem, da je socialistična Jugoslavija prva na svetu po procentualnem številu samomorov mladih. Že ko je zbiral material so mu vsi rekli naj tega ne dela, ker bo imel posledice. Toda že v kratkem roku štirih mesecev so v Ljubljani sklicali svetovni kongres na temo samomora in potem vpeljali SOS telefone, psihiatrične ambulante za mlade v stiski, poseben oddelek za mlade, ki jim ni uspel samomor in uveljavljali pedagoška navodila na to temo. Število samomorov mladih je tako padlo, da je bilo v naslednjih letih približno 200 življenj rešenih. Posledice za režiserja: zaslišala ga je osmerica najvišjih republiških predstavnikov UDB-e. AGRFT ga je pismeno povabila za profesorja. Ko je on pismeno pristal, je Akademija odgovorila, da povabilo ni več aktualno. VIBA film ga je povabil za direktorja. Tudi tukaj je nato prejel informacijo, da imajo novo naročilo, da morajo ponoviti razpis za direktorja. Komisija za cenzuro mu je prepovedala najbolj nepolitičen film Narodna noša. Za prepovedan film avtor ni prejel honorarja, čeprav je delal film šest mesecev. Mesečne plače ni prejemal, zato si je moral poiskati drugo delo. To je bil izgon iz filma…
• je doživel poseg centralnega komiteja ZKS pri komisiji za nagrade pri Slovenskem filmskem festivalu v Celju. Predstavnica ZKS-a je osebno intervenirala pri komisiji za nagrade, ki je hotela Narodni noši dati nagrado. Predsednica komisije Rapa Šuklje je rekla predstavnici: Komisija vidi, da se vi bolje razumete na kvaliteto filmov, zato bom odstopila in vam prepustila razdeljevanje nagrad. Predstavnica ZKS je odšla in film Narodna noša je vseeno prejel nagrado kot najboljši film festivala, toda takoj nato so ga poslali v ‘bunker’.
• je bil prvi v Jugoslaviji, ki je skupaj s tehniki zgradil ohišje za podvodno snemanje s profesionalno filmsko kamero (35 mm). Ohišje je bilo konstruirano tudi za cinemaskopsko kamero. S to tehniko je posnel dva filma. Potem je Filmservis to tehniko neprestano posojal filmskim projektom po Jugoslaviji, ki še ni imela tovrstnih naprav.
• je prvi filmar, ki ga je Vrhovno sodišče v Ljubljani prosilo, da bi mu pomagal kot “zapriseženi sodni izvedenec za film in televizijo”. Kot tak je reševal za sodišče, ki ni imelo strokovnega znanja, nerešljive primere. Pa tudi take trivialne, kot je tožba RTV najetega režiserja iz Beograda, ki je tožil RTV, ker mu poleg vseh stroškov za večmesečno bivanje v Ljubljani ni plačala stroškov za najete “spremljevalke”, ki jih je potreboval, ker je bil osamljen.
• je s podvodno kamero, ki so jo zgradili pod njegovim vodstvom, posnel sledove antične civilizacije, ki so zaradi dviga gladine morja ostali pod vodo.
• je posnel film o nastajajočemu razslojevanju v socialistični Jugoslaviji (“Kjer me srbi – tam se čoham”).
• je posnel film o genialnih preprostih ljudeh v Sloveniji (“Plamen v dvonožcu).
• je posnel film s “skrito kamero”, čeprav takrat tovrstna tehnika sploh še ni obstajala (“Stopnice ljubezni”).

Vir: osebni zapiski Maka Sajka