2014 Helena Koder
Otrok med visokimi travami. Mama se smehlja, ko ji zavezuje rutko. Moški stoji zraven in ju gleda ljubeče. Moj oče, tatek. Podoba je nabita z emocijo. To je moj najstarejši spomin.
V Kamniku, kjer živimo, je kino glavna stvar. Vtiskujejo se podobe. Ostajajo, če so nabite z emocijo. Emocija v podobah, to je edini kriterij, ki ga znam razbrati.
Veliko berem in poslušam glasbo. Dokumentarnih filmov ne maram, ker jih vedno spremljajo poučni in zanosni komentarji, ki uničujejo podobe.
Po gimnaziji se učim malo okoli filma (glavna ženska vloga v Hieng-Golikovem filmu Kala) in veliko po televiziji (napovedovalka, voditeljica). Doštudiram romanistiko. V Monte Carlu vidim BBC-jev dokumentarec, ki me fascinira s svojo pristnostjo: TO!
Počasi, zelo počasi, pridem v televizijsko redakcijo, kjer so možnosti za tako delo. Učim se od kolegov in sodelavcev.
Še vedno me fascinirajo podobe, nabite z emocijo. Še vedno ne vem, po kakšnem čudežu se zgodi, da se pristnost ohrani tudi na filmu. Redkokdaj, a vendar. Ali je to tisti ujeti čas, o katerem govorita Proust in Tarkovski?
Te misli so se mi zapisale za publikacijo Slovenske kinoteke ob moji retrospektivi. Od takrat je minilo precej let in šest dokumentarcev (preveč in premalo, žal!). Kar sem zapisala pred poldrugim desetletjem, bi z istimi besedami zapisala tudi danes. Vendar pa bom za DOKU 2014 to malo dopolnila in pojasnila.
Ko z današnjo izkušnjo pomislim na tisti BBC-jev film, ki je zelo vplival na moje profesionalno delo, moram seveda ugotoviti, da sploh ni bil nič posebnega. A je v tistem času najbrž moral biti tudi za poznavalce močan film, če so ga Angleži poslali kot svoj dosežek na mednarodni festival pod pokroviteljstvom monaške kneginje Grace Kelly. To je bil film o mladem moškem, ki čaka, da mu z zelo tvegano operacijo odstranijo možganski tumor. Če ga ne operirajo, bo zagotovo kmalu umrl. Vendar je tudi veliko možnosti, da operacije ne bo preživel. A če bo uspela, bo zdrav. Kar je bilo zame fascinantno, je bil način, kako se je avtor filma približal temu bolniku in njegovi družini in kakšno pristnost njihove življenjske situacije je znal ohraniti v dokumentarcu. Dotlej nisem ne na televiziji ne v kinu še videla nič takega. Predvsem me je pretreslo, da je bil glavni protagonist filma obravnavan kot subjekt, ki pred kamero dejansko živi, in ne kot objekt, uporabljen za ilustracijo nekega problema ali teze ali informacije. Pristnost nekega dogajanja pred objektivom kamere in kako to pristnost ohraniti na posnetku, to se mi je odkrilo kot osrednje vprašanje, ki se pred dokumentarista postavlja vedno in vsakič znova. Vprašanje, ki vedno in vsakič znova terja drugačen odgovor.
Kasneje, ko sem že sama – a to je šlo zares počasi – pobliže spoznala svet televizijske dokumentaristike, je bilo zame zelo navdihujoče delo Fredericka Wisemana. Wiseman je popoln avtor svojih filmov: scenarist, snemalec slike in zvoka, montažer ter režiser. V svojih delih največkrat raziskuje delovanje institucij (bolnišnic, veleblagovnic, socialnih ustanov, vojske itd., pa tudi opere, umetniške galerije) in pri tem uporablja, kot ji sam pravi, strategijo muhe na zidu: ne da bi se sam vpletal. Čim manj moteče snema dogajanje na raznih prizoriščih, kjer ljudje, vpeti v določen sistem in ne glede na hierarhijo, odločujoče omogočajo delovanje tega sistema in vplivajo nanj. Wiseman snema dneve in dneve, posname ogromne količine gradiva in potem počasi, zlagoma, tedne in tedne v montaži pregleduje filmski material ter potem sestavi zgodbo.
Ob gledanju njegovih filmov, ki veljajo za objektiven prikaz določenih družbenih situacij, se mi je bolj kot ob drugih dokumentarcih razjasnilo, da je manipulacija vgrajena v vse postopke ustvarjanja dokumentarca in da se moraš kot avtor tega v vsakem trenutku zavedati. V vsakem trenutku ustvarjanja se ukvarjaš z vprašanjem etičnosti svojih odločitev, v vsakem trenutku želiš biti prepričan, da ravnaš prav. Ker tista pristnost, ki je v »tvojih« filmih edina zares dragocena, je pristnost nekoga drugega. Ti si samo omogočil, da se je zapisala na film.
Do teh odgovorov lahko prideš samo sam. Vse drugo se da naučiti.
Vsak dokumentarec je, v večji ali manjši meri, iskanje resnice. (Podobno kot je navsezadnje vsak novinarski zapis iskanje resnice.) Iskanje resnice je hkrati tudi iskanje lepote, kolikor je lepota podrejena resnici. Velja za vse filmske zvrsti, v največji meri pa to gotovo velja za tisto zvrst dokumentarca, ki predstavlja nekakšen neposreden vstop v življenje. In pri tem iskanju resnice se kot avtor zaveš, da je pravzaprav nedosegljiva, da se ji približuješ in jo dosežeš samo toliko, kolikor je je v tvojem pogledu. Vendar je je v tvojem pogledu lahko samo toliko, kolikor je resnice in pristnosti znotraj tistega okvirja, ki objema izsek dogajanja pred objektivom kamere med snemanjem, znotraj tistega majhnega okvirja, ki se mu reče filmski kader in lahko zaobjame neskončnost. Ker v tvojem dokumentarcu na koncu ne bo ničesar drugega kot samo tisto, kar se vidi in sliši znotraj tega okvirja. Tako kot v vsakem filmu. Le da v dokumentarcu človek pred objektivom ne igra, temveč živi. A na koncu koncev gre v obeh primerih za pristnost, s katero je treba prepričati tistega, ki mu je posnetek namenjen: gledalca. Kajti emocija, ki jo bo gledalec občutil, če ga bo film prepričal, ne bo razlikovala med dokumentarnim in umišljenim (fiction) filmom. V tem sta dokumentarni in igrani film enaka.
Helena Koder v Kranjski Gori, avgusta 2014
Projekcija na DOKUdoc
MAGDALENICE GOSPE RADOJKE VRANČIČ (1997, 45 min), Helena Koder
PRIZORI IZ ŽIVLJENJA PRI HLEBANJEVIH (1997, 50 min), Helena Koder
OBRAZI IZ MARIJANIŠČA (2001, 57 min), Helena Koder
POPOLNI TORZO (1993, 37 min), Helena Koder
Pogovor s Heleno Koder, podelitev nagrade in pogostitev
Dokumentarni filmi
- Linhart, človek razsvetljenstva, 67 min, 2006
- Sestra v ogledalu, 49 min, 2003
- Obrazi iz Marijanišča, 57 min, 2001
- Mož brez posebnosti, 55 min, 1999
- Magdalenice gospe Radojke Vrančič, 45min,1997
- Prizori iz Življenja pri Hlebanjevih, 50 min, 1997
- Kranj, zgodbe o uspehu, 47 min, 1994
- Popolni torzo, 37 min, 1993
- Zbirni center, 53 min, 1992
- Zeleno, ki te ljubim zeleno, 44 min, 1989
- Montaža ekstaze, 59 min, 1989
- Gledališče sredi pušk, 40 min, 1977
- Kadar skozi gozdove rjujejo viharji, 39 min, 1977
- Poklic: dipl.ek.,& spol: ženski 35 min, 1976
- Po čem so karamboli, 35 min, 1976
- Superslovenščina, 29 min, 1975
- Reci bobu bob, 29 min., 1975
Dokumentarni filmi v sodelovanju z drugimi režiserji
- Pesnik v pogrezu zgodovine (88 min, 2004, gl. producent ARSMEDIA / Franci Zajc), s. Helena Koder, r. Miran Zupanič
- Vojna in pogajanja (1. in 2. del, 100 min, 1995, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Marjan Frankovič
- Operacija 2-1-13-62 (59 min, 1992, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, Miran Zupanič
- Jezuiti se vračajo (44 min, 1991, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bojan Labovič
- Razlaščenci (48 min, 1991, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Maja Weiss
- Materada in pisatelj Fulvio Tomizza (49 min, 1990, produkcija RTV Slovenija) s. Helena Koder, r. Helena Koder in Bogdan Mrovlje
- Volite mene! (37 min, 1990, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Maja Weiss
- Kočevska je ena nesrečna dežela (44 min, 1990, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Lado Troha
- Juriš na nebo (44 min, 1989, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Marjan Frankovič
- Spreminjanja (44 min, 1988, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bogdan Mrovlje
- Prepovedane igre (43 min, 1987, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bogdan Mrovlje
- Narcis brez ogledala (42 min, 1986, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Mitja Milavec
- Presaditev (44 min, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bogdan Mrovlje
- Dva, tri kroge nad Peklom (38 min, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bogdan Mrovlje
- Dežela smehljaja (30 min, 1985, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Mitja Milavec
- Prepovedani sadež doktorja Fausta (40 min, 1984, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Pavel Gerzinčič
- Huda luknja (42 min, 1984, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bogdan Mrovlje
- Kolizej, 39 min, s. Helena Koder, r. Žare Lužnik
- V areni življenja: prispevki za biografijo … Marinka, Mačka, Kardeljeve, Šentjurčeve, Leskoška, Beblerja; 6 filmov, posnetih in objavljenih v letih od 1980 do 1984 (300 min, 1984, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Jože Pogačnik
- Gostilna (46 min, 1983, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Žare Lužnik
- Sfinga (20 min, 1983, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Igor Košir
- Skala (44 min, 1983, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Igor Košir
- Ljubezen (31 min, 1982, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Žare Lužnik
- Beg (32 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Žare Lužnik
- Hanzova pot (38 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Igor Košir
- Osvobodilna fronta (49 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Janez Drozg
- Marjana gre v šolo (43 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Janez Drozg
- Ljubljena Ljubljana (43 min, 1980, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Jože Pogačnik
- Skupinska slika z Nado Vreček (30 min, 1979, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Jože Pogačnik
- Variacije na temo pisarna (32 min, 1975, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Jože Bevc
- Ljubljana je moje mesto zdaj (39 min, 1975, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Jože Pogačnik
- Mala nočna glasba (1975, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Mako Sajko