Precejšnje povečevanje števila albanskih delavcev s Kosova in njihovih družin v Sloveniji, ki se odvija v zadnjem desetletju, nekoliko spreminja demografsko podobo države, predvsem pa nekaterih urbanih središč. To v skladu s porastom ideoloških tenzij v svetu, ki je plod monopolizacije kapitala in podrejanja držav mednarodnim finančnim institucijam, sproža določeno nestrpnost. V našem primeru se ideološko utemeljuje na podobi Albanca kot Drugega, ki izvira še iz časov Jugoslavije. Že ime nekdanje skupne države nam pove, da je bila zamišljena kot dežela južnih Slovanov, torej ljudi, ki pripadajo določenemu genetskemu bazenu in predvsem govorijo slovanske jezike. Albanci niso nikoli zasedli povsem enakopravnega mesta v tako zamišljenem konceptu bratstva in enotnosti, čeprav je bilo Kosovo del države in čeprav je jugoslovansko vodstvo v kratkem povojnem obdobju celo razmišljalo o združitvi z Albanijo. Razpad države se je začel z mednacionalno krizo, ki je bila posledica represije nad albanskim ljudstvom na Kosovu, kot avtonomno pokrajino nekdanje države.
Zanimivo je, kako se podedovana »leva« albanofobija izraža v očitkih Janezu Janši, da je v resnici Albanec. Ti očitki kažejo, na kakšen način je v delu populacije v Sloveniji zamišljena albanska skupnost: kot nek zarotniški tujek, ki se zahrbtno infiltrira v tkivo nacije. K temu gotovo prispevajo govorjenje nerazumljivega jezika, relativna zaprtost albanskih skupnosti (ki pa je gotovo tudi plod zaprtosti večinske skupnosti do njih) ter njihova notranja solidarnost in uspešnost na področju nekaterih obrti. V tem oziru albanofobija spominja na klasično obliko antisemitizma.
Ob vseh mitih in stereotipih o Albancih v Sloveniji je dokumentarec Novi sošolci prišel ob pravem trenutku. Z različnih vidikov predstavlja problematiko integracije albanskih otrok v slovenski šolski sistem, ki je specifična in zahtevnejša prav zaradi jezikovne razlike. Medtem ko se otroci, ki govorijo druge južnoslovanske jezike – pri številu priseljencev še vedno močno prevladujejo državljani Bosne in Hercegovine – zaradi jezikovne bližine dokaj zlahka vključijo, je za albanske otroke to precej težje.
Problematika je prikazana na privlačen način. Režiser Toni Cahunek ima kot soustvarjalec televizijskih programov, v veliki meri namenjenih mladim, v preteklosti denimo oddaje o legendarni Šolski košarkarski ligi, širok nabor veščin, potrebnih za pripravo takšnega dokumentarca. Zmožen je podati veliko število informacij in perspektiv v kratkem časovnem razponu, ne da bi gledalcem ušla pozornost. Obenem ima pretanjeno oko za manjša slovenska urbana okolja, s katerimi se tako ali drugače ukvarja v svoji televizijski in filmski karieri – kot glasbeni novinar, kot igralec v filmskem hitu Tu pa tam itd. V filmu najdemo nekaj zelo posrečenih panoramskih posnetkov Kranja, Kopra in tudi Žalca.
Novinarske kvalitete se odražajo v zajemanju različnih perspektiv. Na eni strani sta dekleti, ki sta zaradi svoje artikuliranosti in šolske uspešnosti dober zgled ter predstavita izkušnjo s svoje perspektive, na drugi strani mlajša dečka, vključena v šolo s prilagojenim učnim programom. Na eni strani so ravnatelji in uradniki, na drugi starši. Na eni strani slovensko, na drugi kosovsko okolje; na eni pričakovanja priseljencev, na drugi pričakovanja novega okolja. Na ta način se gradi uravnotežen mozaik statističnih podatkov, predstav o praksah vključevanja, odnosih v šolskem okolju, tegobah šolskih uslužbencev, birokratov ter potrebah kapitala po ceneni delovni sili. Poleg neposrednih intervjujev pestrost prezentacije poudarjajo tudi zrežirani pogovori med akterji, na vizualni ravni pa dinamičnost filma dodatno poudarja tresoča kamera.
Nad podano vsebino se ne moremo pritoževati. Večstranski prikaz odnosov med skupnostmi je informativen in humanizira prišleke. Vendar pa film pušča odprta določena vprašanja, ki presegajo pragmatizem integracije v državne institucije in izkoriščevalska delovna razmerja. Kljub temu da krizno, na improvizaciji utemeljeno upravljanje položaja v šolah samo po sebi razkriva protislovja, o katerih bi se veljalo vprašati, ostajajo ta večinoma neodprta.
Težava integracije priseljencev je le ena izmed mnogih, s katerimi se ubada sodobni šolski sistem. Ta je bil osnovan za potrebe industrijskega kapitalizma, z namenom navajanja otrok na režim zgodnjega vstajanja in discipliniranega obnašanja v šoli, oblikovani kot tovarniški obrat, razdeljeni na razrede kot delovne enote s svojimi delovodji – razredniki – ter z dresuro prek šolskega zvonca, racionalizacijo časa, ocenjevanjem produktivnosti in izpolnjevanjem norm ter navajanjem na suhoparno delo, ki nam morda intimno ni najbližje. Šlo je za disciplinsko institucijo, tipično za moderno družbo, ki je v postdisciplinarni, postmoderni družbi v krizi. To se odraža v stalnih pritožbah nad pomanjkanjem discipline in avtoritete učiteljev ter v zastarelosti obstoječega načina podajanja informacij v času digitaliziranega in divergentno posredovanega znanja. Šole vse bolj postajajo kalilnice povprečnosti, pa tudi nasilja nad šibkejšimi in primitivizma. Vendar pa večgeneracijska vpetost v ta način izobraževanja, ki je sam po sebi zgodovinsko kontingenten, ustvarja vtis samoumevnosti obstoječega šolskega sistema. Gre za dogmo, ki se ji mora prilagajati realno stanje »na terenu«, ne pa za prožno institucijo, ki bi se sama prilagajala družbenim potrebam.
O tem, ali je res tako samoumeven, se lahko vprašamo v primeru tistih učencev, od katerih starši ne pričakujejo večjih akademskih uspehov in jih želijo pripraviti na čimprejšnjo vključitev v nekvalificirane poklice, ki so omenjeni v filmu. Prav pomanjkanje nekvalificirane delovne sile je eden izmed razlogov za priseljevanje Kosovarjev. Če po eni strani od priseljenskih otrok pričakujemo, da bodo presegli status svojih staršev, s tem impliciramo, da bodo nekvalificirane poklice morali opravljati novi priseljenci iz novih okolij – in tako ad infinitum. S tem pridemo do temeljnih protislovij samega kapitalizma. Obenem pa se lahko utemeljeno vprašamo, ali ni želja staršev po čimprejšnji vključitvi otrok na trg dela, predvsem na področju obrti, ki so znotraj albanske skupnosti tradicionalno uspešne in prinašajo finančno stabilnost, morda celo prednost v primerjavi s standardiziranim šolskim programom, ki ne ponuja dodane vrednosti v smislu splošnega znanja in veščin kritičnega razmišljanja.
Naslednje vprašanje je vključevanje žensk. Tudi vodje zasebnih vrtcev na Kosovu, ki nastopajo v filmu, modernizacijo sprejemajo kot samoumevno. Vključevanje žensk na kapitalistični trg dela v prid profita kapitalistov in državne blagajne razumejo kot neogiben del napredka, ki bo nujno pripeljal do večjega vključevanja otrok v vrtce in posledično do boljše pripravljenosti na obvezno šolanje. Toda ali ni atomizacija družin in prilaščanje otrok, ki ga za potrebe kapitala opravlja država, v resnici eden ključnih problemov sodobne odtujitve? Kdo kvalificira državo za upravljanje družinskih odnosov? Ali vključevanje žensk v trg dela resnično vodi v odpravo moške dominacije ali zgolj v dodatno obremenjevanje žensk in navsezadnje v njihov atomiziran položaj znotraj še vedno – ali celo bolj – mačističnih družb, kakršne opažamo tudi v ekonomsko najrazvitejših državah?
Ta in nekatera druga vprašanja ostajajo nedotaknjena. Če bi jih pogumno in lucidno odprli, bi to še dodatno prispevalo k razbijanju stereotipov. Brez njihovega odpiranja ostajamo ujeti v pokroviteljsko predstavo o »naprednih« in »nenaprednih« družbah, pri čemer kriterij predstavlja stopnja podrejenosti celotne družbe profitnemu interesu – ta pa sam ostaja neprevprašan. V filmu so zanimivo, tudi preko arhivskih posnetkov, predstavljeni začetku sodobnega kosovskega šolskega sistema, ki naj bi po mnenju slovenskih akterjev bil manj razvit. Implicitna razlaga filma je vojna. Šolstvo na Kosovu je manj razvito zaradi krajše tradicije in veliko večjih ovir, s katerimi se je spopadel med svojim nastajanjem. A to v zadnji instanci zopet implicira da je edini smiselni način razvoja slepo sledenje dogmam modernosti: da so »oni« pač za »nami«, četudi niso sami tega krivi. V kar verjamejo, seveda, tudi sami kosovski uradniki in izobraženci, da ne bo pomote. A prav to vero v modernost je z vidika osvobajanja človeštva smotrno prevprašati.
Film torej ocenjujemo tako po tem, česar v njem ni, kot po tistem, kar v njem vidimo. Po slednjem kriteriju gre, kot rečeno, za dinamičen, večplasten in človeško občutljiv prikaz izbrane problematike, ki s perspektive kritike kapitalizma in modernosti sam po sebi odpira vprašanja, na katera kasneje ne odgovori.
Muanis Sinanović