Gorovje Šar planina, ki se razteza na območju Severne Makedonije, je v splošni zavesti verjetno najbolj znano po šarplanincu, ovčarski pasmi. Šarplaninec je bil nekoč znan kot ilirski čuvar, starodavni Iliri pa so bili v veliki meri predhodniki današnjih Albancev. Petra Seliškar se v filmu Gora se ne bo premaknila ukvarja prav z albansko družino mladih pastirjev, ki se na gorovju bavi s tem starodavnim, večinoma že izginulim poklicem.
Rezultat njenega filmskega ukvarjanja ni kakšna posebna eksotizacija, temveč širjenje področja zaznave onkraj uveljavljene kulturne percepcije in zdravorazumskega pogleda na svet, ki ga goji večina pripadnikov urbanizirane sodobne civilizacije. Danes je urbanizirano tudi samo podeželje, v kolikor je postalo večinoma le še spalno naselje za tiste, ki delajo v raznih večjih ali manjših mestih v okolici, v njih pa si ne morejo ali ne želijo privoščiti stanovanja ali visokih življenjskih stroškov nasploh.
Film je poetičen. Ne zgolj v smislu liričnosti, temveč prav v smislu širjenja percepcije. Za poetičnost je značilno, da celoto pokaže zgoščeno in v novi luči. Znotraj filma se organsko prepletajo najrazličnejše teme, ki jih sociološko in antropološko navadno obravnavamo ločeno in diskurzivno, znotraj filma pa se razkrivajo same v svoji živeči celostnosti.
Da bi to celostnost nekega načina življenja režiserka ujela, je morala s svojo ekipo žrtvovati kar nekaj udobja, po njenih besedah – z njo sem po projekciji na festivalu Dokudoc izvedel krajši pogovor – pa je to ni izčrpalo, temveč ravno nasprotno, napolnilo jo je z dodatnim življenjskim elanom, kar je opazno tudi v sami moči filma.
Skupina bratov, mladih pastirjev, katerih starost sega od zgodnjega šolskega obdobja do zgodnje odraslosti, je prepuščena naravnemu življenju gore, dela namreč v surovih razmerah. Bratje živijo v koči, kjer si sami pripravljajo hrano, se sami varujejo pred dežjem in čredo s pomočjo svojih zvestih pasjih prijateljev pred volkovi.
Režiserka na ravni podobe in zvoka kar najbolj celovito zajema celoten ekosistem njihovega gorskega bivanja. Tu so veliki plani gora in pašnikov, v katerih kamera prek posnetkov groma povezuje nebo in zemljo, ter posnetki iz žabje perspektive, ki zajemajo čustveno življenje živali, veliki in srednji plani, ki zajemajo medčloveške dinamike v koči ali odnose med ljudmi in živalmi na terenu. Zelo pomemben pa je tudi zvok. Če parafraziram režiserko, je najboljši način prikaza občutja mogočnosti, ki nas zajame med grmenjem na gori, prav ta zvok grmenja sam. Gre za akustično odlično dodelan film, ki se osredotoča na zvoke narave, zvok dežja, polifonijo živalskih zvoncev, človeškega glasu in misli sredi
velike tišine, prasketanja, šumov … V navezi s posrečeno montažo tako poustvarja nepozabno atmosfero Šar planine.
Ko film govori o naravi in človekovem odnosu do nje, govori tudi o družbeni dimenziji bivanja. V tem je njegova največja kakovost – če bi šlo predvsem za panoramski prikaz pastirskega življenja in zajem domnevno zgolj predmodernega načina bivanja, v katerem še ni bilo izrazite delitve na družbo in naravo, ne bi imel tolikšne teže. Implicitni konflikti in družbena protislovja, ki se zarisujejo sredi atmosfere in v odnosih med protagonisti, ne da bi se tendenciozno vsiljevali v ospredje in ne da bi kakorkoli ogrožali filmsko poetičnost, so sestavina, ki ga naredi tako prepričljivega.
Najprej izpostavimo zelo aktualno temo patriarhata, ki je še posebej implicirana, torej ni izpostavljena, a se najbrž pri marsikaterem gledalcu pojavi kot vprašanje. Na eni strani imamo namreč odnos med režiserko in skupino mladih fantov v okolju, ki je večinoma dojeto kot patriarhalno. Strban je na predstavitvi filma v Mariboru dejala, da so jo protagonisti njenega filma sprejeli kot materinsko figuro, sodelovanje pa je bilo odlično. V okviru same notranje dinamike med njimi pa se patriarhat razkriva kot nekaj precej drugačnega od uveljavljene predstave, ki patriarhat enači z mačizmom.
Historičnomaterialistična pozicija, ki izhaja iz Engelsovih zgodnjih interpretacij zatiranja žensk, je drugačna. Patriarhat ni nastal zaradi mačizma oziroma nasilne nadvlade moških, temveč zaradi nove delitve dela, ki se pojavi na prehodu iz lovsko-nabiralniške družbe v poljedelsko. Težko delo na polju zahteva veliko število rok, zato ženskam pripade reproduktivna vloga, vezana na dom. V poljedelski civilizaciji se prvič proizvajajo presežki, namenjeni trgovini, ki zaradi pripadnosti moških sferi produkcije ustvarijo ekonomske neenakosti med moškimi in ženskami. Mačizem ni inherentna značilnost patriarhata. Nasprotno, v bolj patriarhalnih družbah lahko pogosto opazimo celo manj mačizma, več viteštva in več nežnejših odnosov med samimi moškimi. Bolj se zdi, da mačizem, kot ga poznamo danes, nastane kot patološki odziv na razkroj patriarhata, ki mnoge moške potisne v negotovost glede lastnega statusa in identitete. Tudi v filmu med fanti ne opazimo nobenih zametkov t. i. toksične moškosti, opazimo pa veliko solidarnosti, nežnosti in skrbnosti starejših do mlajših. Načini igranja in skrbi za mlajše so v kontrastu z večjo
hladnostjo, včasih celo ciničnostjo odnosov med sorojenci v bolj urbaniziranih načinih življenja. Ta kontrast se še posebej izkaže v prizoru, ko najmlajši član družine kadi cigareto in pije kavo, k čemur ga v šali pripravi brat. S perspektive hladnega, kliničnega pogleda na medčloveške odnose, ki je prevladal v sodobni civilizaciji, gre za nekaj skrajno neprimernega – v tem primeru pa je izraz topline in neobremenjenosti.
Protagonisti filma seveda niso poljedelci niti ne živijo sedentarnega načina življenja, temveč polnomadskega, ki je po historičnomaterialistični interpretaciji antropološko bližje družbam, ki so poznale matriarhat ali egalitarnost med spoloma. To, da so vpleteni v delitev dela po spolu, še ne predpostavlja patriarhalnosti. Delitev dela po spolu na lov ter nabiralništvo in skladiščenje hrane, pogosto v rokah žensk, je bilo značilno tudi za predpatriarhalno družbo. Delitev dela v nasprotju s predstavami sodobnega liberalnega feminizma po historičnomaterialističnih interpretacijah ne implicira patriarhata. Skozi to prizmo pogleda na pastirski poklic vprašanje dobiva nove nianse.
V oziru spraševanj o patriarhatu pa je zanimivo opazovati tudi že opisani status živali. Poljedelska patriarhalna družina je dolgo časa, vse do nastopa industrijskega kapitalizma, še vedno razširjena in ni kot kasneje zaprta v zamejeno nuklearno enoto. Kapitalizem za svojo potrebo vsesplošne tekme delavcev na trgu dela potrebuje čim večjo atomizacijo, ki je najprej vodila v nastanek nuklearne družine, danes pa se marsikje vedno bolj bliža distopični figuri totalnega individuuma, »osvobojenega« vseh družbenih in medosebnih vezi. Ustvarja razmere, v katerih družina izginja, tudi sami odnosi med spoloma postajajo prekarni in se iz zakonskih ter kasneje partnerskih spreminjajo v t. i. situationship ipd. Ker pa je tovrstna atomizacija neugodna že na ravni materialnega obstanka, kaj šele duševnega zdravja, se odvijajo tudi obratni procesi, ki spominjajo na razširjene družine, tudi tiste iz lovsko-nabiralniške dobe. T. i. poliamorija se morda res zdi kot popolna in šokantna novost, vendar gre pravzaprav za obliko razširjene družine, ki omogoča tudi lažje materialno preživetje v svetu visokih najemnin in ostalih življenjskih stroškov. Na lovsko- nabiralniško obliko družine pa spominja tudi po neekskluzivnosti partnerjev, značilni za zgodnje predpatriarhalne načine življenja. Status in hierarhija živali sta se skozi vse te etape gotovo precej spreminjala, dokler se nismo znašli v svetu, kjer so domače živali dojete kot del nuklearne družine, ostale pa so povsem razvrednotene in okrutno izkoriščane v skritih obratih živilske industrije. Z atomizacijo družinskega življenja, ki pripelje do končnega razbitja družine, se drobi tudi odnos med ljudmi in živalmi. Pastirski način življenja, ki je polnomadski, to ostro delitev še vedno presega. Čreda je v filmu še zmeraj degradirana na raven orodij, vendar vseeno obravnavana z vsaj minimalno digniteto. V prizoru redkega zakola živali za prehrano med sezonskim delom ji pastirji pripisujejo tudi dušo. Eden od psov čuvajev med zakolom celo zarenči na pastirja, ki pa tega renčanja ne sprejme odklonilno; kot bi se tako psi kot ljudje zavedali določene inherentne vrednosti življenja. V istem prizoru se na zanimiv način kaže tudi hierarhija bitij. Če je pes po človekovem ukazu zadolžen za varovanje črede, ali jo mora varovati tudi pred človekom samim, kar nakazuje z renčanjem med zakolom? Psi v naslednjem prizoru vseeno jedo drobovino zaklane koze, kar naše predstave o enostavnih, enosmernih
odnosih med bitji še bolj pretrese. V takšnih pomenljivih prizorih, s katerimi je film prežet, kot je že omenjeni prizor kajenja in pitja kave, prihajajo na plano pomembni vidiki, ki ga delajo tako vsebinsko bogatega. Gre za anekdote iz življenja pastirjev, ki pa so globoko pomenljive.
Posebej psi kot vezni člen med pastirji in čredo imajo v prikazanem okolju izjemno pomembno vlogo. Kot je dejala Strban, so del razširjene družine. Najodgovornejši pripadniki družine si prihodnost vselej zamišljajo tudi z ozirom nanje in v njihovih razmislekih imajo nedvomno status subjektov. Bližina med pastirjem in psom je na ravni toplega prijateljstva med ljudmi ter vključuje določeno enakovrednost. Kamera se postavi
na pravo mesto ob pravem času in z ustrezne perspektive – kot rečeno, je ta pogosto žabja – ujame zanimive čustvene odzive in stanja samih živali, predvsem psov, a včasih tudi koz. Ti prizori so pravi biseri filma, ki sestavljajo organsko celoto podob, zvokov in subtilnih pomenov.
Če sta temi patriarhata in odnosa do živali vtkani posredno ali implicitno, pa je vprašanje prihodnosti samega pastirskega poklica sredi družbe, ki ni več moderna in industrializirana, temveč postindustrijska, na prvi pogled s filmskega vidika nadvse zahtevno. Film bi lahko odvedel bodisi v ignoriranje zaradi bojazni, da bi tema porušila opisano poetično celostnost, bodisi v problematiziranje, ki bi estetsko harmonijo dejansko porušilo. Uspe pa mu doseči nekaj veliko boljšega od obeh opisanih slabih možnosti – vpelje jo enako subtilno kot vse ostale teme.
Nevarnost rušenja domnevno idiličnega sveta zaradi ogroženega poklica se kaže skozi telefonske pogovore z ljudmi, ki niso neposredni protagonisti filma, ter dialoge med fanti samimi. S tem resnost vprašanja ni ogrožena, obenem pa, začuda, ne postavlja izkušnje pristnosti, ki jo podaja film, pod vprašaj.
V tem je tudi pomen njegovega naslova – Gora se ne bo premaknila. Ne gre niti za nostalgijo nad izginjajočim načinom življenja niti za obžalovanje ali anksioznost, saj se nam ves čas zdi, da lepota in mogočnost narave ne bosta nikoli izginili, ne glede na družbene spremembe in morebitne življenjske odločitve mladih pastirjev. Tudi če se odpovedo svojemu poklicu, se razselijo in začnejo opravljati druge poklice, se gora ne bo premaknila. Neogibno bo ostala na svojem mestu, to pa pomeni tudi v »večni« sedanjosti, v trenutku, katerega uživanje omogočajo stari načini življenja zunaj urbane in digitalne postmoderne hektičnosti. Spomini se bodo ohranili, česar ne zagotavlja zgolj sam obstoj filma, temveč predvsem njegova zmožnost biti v trenutku skupaj z goro.
To je njegov umetniški dosežek – prikazati neidilično idilo, pokazati moč tradicije ob soočenju s sedanjostjo, brez idealiziranja, ogibanja konfliktom in protislovjem. S tem preseže morebitni bukolični kič in ponudi določeno duhovno kakovost. Našo percepcijo ne zmore obrniti, ker bi jo ignoriral in se podal v popolno drugost, temveč jo vključi in ohrani občutek za »večno« v danem zgodovinskem trenutku. S tem izkušnjo pastirstva na Šar planini umesti v celoto človeške izkušnje našega časa in je ne eksotizira. Do nje ni pokroviteljska. Ponudi nam možnost, da svojo izkušnjo (post)modernosti uzremo z drugačnimi očmi, jo slišimo z drugimi ušesi, umestimo v drug horizont.
Film Gora se ne bo premaknila je ekološki v nekonvencionalnem smislu: narave ne postavlja v vlogo žrtve, temveč v vlogo agensa, poudarja njeno statičnost v primerjavi z relativnostjo naših iracionalnih prepričanj o gospodarski rasti in večnem napredku, za katera je treba žrtvovati naravo. A to ni mogoče – narava bo ostala kljub velikim žrtvam, vprašanje je le, ali bo obstala civilizacija. Film se ne zaokroži s kakšnim neposrednim sporočilom ali dodatno estetziacijo, ki bi ga uvrstila v obtok pretresljivih arthouse filmskih umetnin, temveč enako implicitno, kot je ves čas potekal. Nepretenciozno, a zelo poživljajoče.
Muanis Sinanović