V običajnem čustvenem razmerju je spomin tista mrtva praznina iz preteklosti, ki nam lahko povzroča težave. Pri brezpogojni ljubezni nas, prav nasprotno, praznina spomina ohranja v stiku z ljubljeno osebo. Odsotnost spomina polni praznino z zvoki in podobami, ki so se shranile v času in prostoru. Sporočilo iz preteklosti je čas na tajnici, ki še vedno teče. Fotografija je na videz negiben čas, ki pa se zmore ravno zdaj drseče premikati za nazaj. In ustvari film. V tem filmu je ljubezen tista, ki te komaj čaka. Njej si obljubil, da spet prideš.
Primož Čučnik

V čem je razlika med družinskim filmom, še tako težkim, in umetniškim izrazom, še tako težkim? V tem, da prvi za vedno ostane v družinskem albumu, drugi pa se vpiše v zgodovino umetniških posegov v čas. Film Tomaža Groma Komaj čakam, da prideš je umetniški izraz. Ne samo zato, ker se z njim izraža dokazan glasbeni ustvarjalec, ampak zato, ker se ob izzivu soočenja s težko izgubo v resnici radikalno sooča z medijem, s katerim se izraža. Kako to, da slika in zvok ne gresta skupaj? Zakaj je včasih nem posnetek najbolj zgovoren? Kako si lahko s projekcijo pretekle podobe prikličem ne le spomin, ampak tudi prihodnost? Vse to so vprašanja, na katera film izjemno intimno odgovarja. Se vidimo.
Stojan Pelko