Zemira Alajbegović Pečovnik

V osemdesetih letih, ko smo se študentje z vseh koncev Slovenije in Jugoslavijezdružili v gledališki skupini FV 112/15, smo v disku FV, v kletnem prostoru v Študentskem naselju, vadili, nastopali, žurali, organizirali koncerte, disko večere in razstave. Takrat je k nam prišel VHS (Video Home System): najprej videorekorder, kmalu zatem še kamera. Od takrat dalje smo FV-jevci dokumentirali tako rekoč vse dogajanje naokrog, naše gledališke predstave in koncerti pa so se spremenili v večmedijske performanse. Kamera je orožje, vzemi jo v roke! Takrat so nekako samodejno nastali prvi dokumentarci o naših večnih bojih za prostor: iz Študentskega naselja so Disko FV izgnali v Dom mladih Šiške, od tam pa na Kersnikovo. V ozadju subkulturnega vrveža je potekal nenehen boj – vrsta sestankov, prošenj, razlag in dopisovanj s politiki (ZSMS, SZDL, CK ZKS), ki so krojili usodo prostorov in podpore mladinski kulturi: dajte nam prostore, pustite nas pri miru. Nekaj od tega je bilo posneto in zmontirano v dokumentarcih DMŠ, 1984 in Kersnikova, 1984. Snemali smo tudi vse koncerte v naših kleteh in drugod; ŠKUC ROPOT, 1988 je sestavljen iz posnetkov koncertov, ki jih je organiziral Igor Vidmar, in iz intervjujev z glasbeniki (npr. z Nico, skupino Swans in Nickom Cavom).

Konec osemdesetih je razpadala Jugoslavija, razpršila se je tudi mladinska subkultura; glasbena skupina Borghesia, s katero sem bila naravno zraščena, se je preoblikovala. Bilo je konec nekega obdobja. Iz množice dokumentarnega materiala, ki je danes večinoma shranjen in dostopen, sva z Nevenom Kordo naredila dokumentarec Staro in novo, 1997, poklon osemdesetim letom, v katerega so vpleteni nešteti dogodki ter številne osebnosti in skupine, ki so ustvarjale herojsko obdobje alternativne kulture in novih družbenih gibanj.

V arhivu sem se poglobila v več stoletij stare sodne zapisnike in sodbe s čarovniških procesov na naših tleh, ko sem pripravljala igrani dokumentarec Avtobus, 1993, o fiktivni ženski, ki živi skozi več stoletij in v katere telo je vpisana zgodovina nasilja. Podobno je iz prizadetosti in nemoči nastal Med štirimi stenami, 1999; poznala sem ženske, ki so bile žrtve nasilja v družini, in ženske, ki so jim pomagale, da se izvijejo iz nasilnega okolja. Vprašanje »zakaj« je vedno v zraku. Zakaj se to dogaja in zakaj nasilja ne moremo preprečiti? Morda pa lahko s filmom spregovorimo naglas in vendarle prispevamo k spremembam.

V devetdesetih letih je divjala vojna: pri nas le kratek čas, na Hrvaškem in v Bosni pa je trajala in trajala. Dneve in noči smo spremljali prizore smrti na televiziji, naša življenja so potekala normalno, ljudje, ki smo jih poznali, pa so odhajali v vojsko, se skrivali po kleteh, bežali pred izstrelki, umirali. Iz nenehnega spraševanja, zakaj zgodovina vodi iz vojne v vojno in zakaj so pri tem vedno prizadeti mali ljudje, je nastal scenarij za Rezine časa, 2001, dokumentarec o mojih prednikih, o stari mami v Sloveniji in o babici v Bosni, ki je med vojno umrla. To je film o ženskah, ki sta prestajali iste vojne, lakoto, revščino, razpad in nastanek več držav.

Skozi desetletja se je tehnologija bliskovito razvijala: VHS, U-matic, Beta ... V novo tisočletje smo vstopili popolnoma digitalizirani; Rezine časa smo že v celoti montirali na računalniku. Za dokumentariste je to v glavnem pomenilo lažje in bolj tekoče delo ter cenejšo opremo. 

Na Kanalu A, ki naj bi postal nova, neodvisna televizija (kmalu je bil privatiziran), sem ustvarila serijo umetniških portretov Podoba 1–5, 1992–93, recimo o kiparju in videastu Marku Kovačiču. Tudi na RTV (ki je koproducent večine mojih dokumentarcev) sem sprva režirala predvsem oddaje o umetnikih in umetniških dogodkih. Iz radovednosti, kaj in kako umetnice in umetniki ustvarjajo, sta nastala tudi Nevidni teritorij Marka Peljhana, 2007, portret najbrž enega najtežje opredeljivih umetnikov, in Yorkshire torba, 2012 (naslov pesmi Maruše Krese), o sestrah Krese, pesnici in pisateljici Maruši ter fotografinji Meti. Umetniški portreti so poleg zgodovinskih tem moji najljubši filmi; če lahko na festivalih izbiram, bom večkrat pogledala dokumentarec kot igrani film in takih nas je veliko. V tem smislu me ne skrbi za prihodnost dokumentarnega filma. Toda dokumentarci so tesno povezani s kritično javnostjo in vedoželjnim občinstvom, s svobodnimi mediji, s poznavanjem zgodovine, z branjem, s festivali, kinodvoranami, javnimi sredstvi za umetnost in razsvetljeno državo. Kaj se bo s filmom in umetnostjo vseh zvrsti dogajalo ob vrtoglavih družbenih in tehnoloških spremembah, si ne znam prav dobro predstavljati.

Si pa predstavljam svoja naslednja dokumentarna projekta. Za Temne vode, portret slovensko-ameriške videoumetnice Nataše Prosenc, je scenarij že napisan; dokumentarec se bo odvijal v več zanjo pomembnih mestih: Mariboru, Ljubljani in Los Angelesu ... Scenarij za Borghesio, simbol EBM-glasbe (Electronic Body Music), začetkov LGBT-gibanja in večmedijskih nastopov, še nastaja.