[ hav-uhk ] ustvarja dokumentarno materijo medvrstne komunikacije odnosa človek-žival, ki odteka iz zaprtega prostora, skritega pred očmi javnosti. Prikazuje točko združenja človeškega in živalskega, ki ju industrializacija v njuni soodvisnosti prisili, da se v odvisnosti od sistemov, ki so večji od njiju, oddaljujeta od svoje bitnosti. Izkustvu in stanju živali se dokument poskušata približati skozi prizmo mentalnega stanja katatonije in delirija. Delo, ki je video-avditivni hibrid v njihovi fizični odsotnosti obeleži trenutke živali, jih postavi v ospredje in jim prisluhne. Tokrat je živalska govorica tista, ki nas preglasi. Umetniška gesta kruto podobo realnega pretvarja v sublimno spodbujanje zavesti o odtujenosti, v kateri živimo. ''Naslov dokumenta izhaja iz definicije besede havoc. Narekuje glas; človeško izgovarjanje besede havoc, ki kot glagol pomeni opustošenje. In podoba nočnega neba zvezd in meglic je ta kri drugega, ki jo terja za svoj obstoj.''

MATH: Delo skozi sublimnost umetniškega medija razgalja surovo fizičnost terenske podlage in njenih implikacij zvoka in podob iz področja problematike specizma znotraj nekropolitične in biopolitične prakse v sodobni potrošniški družbi. Artivistična nota ga umešča v kontekst sodobnih konceptualnih praks hibridne forme umetniškega dokumenta, tako, da izrablja umetniški stimulus kot dialog med javnostjo in njeno hoteno nevednostjo. Vzpostavlja teritorij komodifikacijske platforme predrugačenja podob v estetsko konceptualizacijo nekropolitične esence, znotraj česa premišljuje odnos umetniške produkcije do prezentacije tem iz področja pravic živali, tako da vdira v posameznikovo percepcijo realnega.

Video-avditivni dokument skrajno nasilnih praks v odnosu človek-žival se skozi delo odpira kot skrit - prekrit - prezent neslišanega; umetniška razprava pa vzpostavlja specifično držo intimnega preseganja aktivizma tako, da odpira polje uvida v tovarniško produkcijo smrti v vzpostavljanju govora, pomembnega za preseganje ignorance, manipulacije in celo zanikanja konfiguracij oblik sistemskega nasilja. Dokument tvori sugestivno umetniško gestikulacijo, ki nakaže proces metafizičnega odkrivanja skritega bistva represije.

AFTERMATH: Komodifikacijska forma razkriva nasilje, ki ga družba potlačuje in minimalizira; poskuša pa postati realizacija, ki odkrije realnost oziroma neizpolnjeno željo, da prikaže sistem med-prostorov življenja in smrti, torej prostor mrtvih v prostoru živih. Medij komunicira kot ekspresiven element, ki prikliče asociacije klavniške morije. Vzpostavlja destruktivni impulz eksistencialne note z aluzijami na smrt in udeležence konfrontira s čutnimi dražljaji in iz njih iztrga zatajeno in neverbalno. Konfrontacija se sprevrže v konkretnost, postane resnična in se prakticira v psihološkem ambientu, ki kljub simulaciji predstavlja vzpostavljanje akta nekakšnega poskusa vdora realnega. 

Nenazadnje gre za kreacijo umetniške govorice kot prostora bivanja znotraj hibridne eksperimentalnosti žive tvorbe prisotnega v odsotnem, ki predstavlja uvod v raziskovanja medvrstne eksistence človeka in druge vrste.