Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči (1975) predstavila mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V filmu člani skupine, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času.