Maja Weiss (1965) spada v srednjo generacijo slovenskih filmarjev, ki so ustvarjali v samostojni Sloveniji (26 let) in so utirali pot slovenskemu filmu na svetovne festivale filma in televizije. Je prva slovenska ženska režiserka celovečernega igranega filma za velika platna, Varuha meje (2002), ki je prejel več mednarodnih nagrad, med drugim na Berlinalu za najbolj inovativen evropski film – nagrada Manfred Salzgeber – in nominacijo Evropske filmske akademije – Fassbinderjevo nagrado. Največji mednarodni uspeh na dokumentarnem področju sta doživela film Cesta bratstva in enotnosti (1998), ki je bil na IDFI v Amsterdamu uvrščen med tri najboljše celovečerne digitalno posnete dokumentarce na svetu, in film Fant pobratim smrti (1991), ki je prejel srebrnega goloba v Leipzigu. Filmi v soavtorstvu s Tomom Križnarjem o Sudanu (Nuba, čisti ljudje, 1999, Dar Fur, vojna za vodo, 2007, Oči in ušesa Boga, 2012) so bili prikazovani in nagrajevani po vsem svetu, tudi z nagrado Amnesty International.

Posnela je več kot 40 filmskih in TV-izdelkov, vseh žanrov. S sestro Ido Weiss je soustanoviteljica Bela filma (20 let, www.belafilm.si) in direktorica Zavoda Maja Weiss (7 let). Od leta 2016 je predavateljica na višji strokovni šoli ESNM v Novem mestu.