Ob priključitvi Primorske k Jugoslaviji je Gorica ostala v Italiji. Na jugoslovanski strani so leta 1948 začeli graditi novo Gorico. Mesto na travniku, na močvirju, na zapuščenem pokopališču ob stari Frnaži, je dolga leta stalo kot skelet sredi praznega prostora ob neizmerno široki ulici, ki ni nikamor vodila. Ljudje, ki so se vanj selili iz vseh koncev in krajev, so kmalu ugotovili, da so se znašli na “divjem zahodu” in da si bodo Novo Gorico morali zgraditi sami. Dokumentarni videoesej pripoveduje zgodbo o nastanku mesta in postavlja vprašanja o njegovi identiteti in viziji v času, ko meja zopet izgublja pomen. Pripovedujejo jo njeni prebivalci in tisti, ki so jo tako ali drugače pomagali gradili.

Mesta so prostor izmenjave. Ne le izmenjave dobrin, temveč tudi izmenjave spominov, zgodb in želja. Zaradi teh je vsako mesto drugačno in nezamenljivo. Nova Gorica in Gorica. Dve mesti na istem mestu. Dve mesti in pol. - Anja Medved in Nadja Velušček