Dokumentarni film Niso letele ptice je nastal leta 1999, ko je bilo še mogoče spregovoriti z devetdesetletniki, ki so v času soške fronte bili otroci. Nastala je pripoved o vojni, ki pa bolj kot o smrti spregovori o življenju in o tistem prainstinktu, ki nas žene, da pomagamo živečim bitjem v stiski. Njihovi spomini na začetek vojne, na odhod v begunstvo in na vračanje v porušene domove so namreč polni takšnih z življenjem prežetih trenutkov. Vodilo raziskave filma je bila publikacija Pregnani, v kateri je avtor Vili Prinčič zbral spomine goriških beguncev iz prve svetovne vojne. Njihova pričevanja v filmu dopolnjujejo družinke fotografije in drugi pisni viri; zapisi avstrijske vojne dopisnice Alice Schalek, dnevnik Goričanke Lucie Bortolotti, spomini pisatelja Alojzija Resa in članki iz tedanjega dnevnega časopisja. Dragocen dokument so tudi arhivski filmski posnetki porušene Gorice in fotografije z zemljo zravnanih okoliških vasi.

Rodila sem se s to mejo. Moja mama je bila Goričanka, moj oče iz Soške doline. Poročila sta se in meja se je neprepustno zaprla za njima. Od tistega trenutka dalje se je moje življenje, življenje moje družine in vseh Primorcev zaletavalo v nevidni vendar toliko bolj neprebojni zid, ki ni prečkal le ulic in vrtov temveč tudi čustva, misli in pričakovanja. - Nadja Velušček

Ko se danes oziramo nazaj, lahko le slutimo, kakšen je bil svet pred tem svetovnim pogromom, ki je prav v naših krajih doživel enega od najbolj krvavih vrhuncev. Od takrat ni bilo nič več tako kot prej. Nebo, ki je dotedaj pripadalo bogovom in pticam, so preplavila letala in ga spremenila v zračni prostor. Letos, ko mineva natanko sto let od začetka tega krutega nesmisla, v naše kraje prihajajo novi begunci z otroki v naročju. Le kako bodo nekoč o nas pripovedovali svojim vnukom? - Anja Medved