Majhna lesena hišica na vrhu hribčka, pod kostanji. Močna svetloba se zliva skozi okna. Osvetljuje prostor in štiri postave. Dve ženski, dva moška. Interakcija med njimi je
močna. Se stopnjuje. Doseže vrhunec. Ni kontrole. Moč je prevelika. Strah. Odprejo se vrata, ena oseba panično zapusti prostor in brezglavo steče po hribu navzdol. To je bilo prvo šamansko gledališče, poskusno, nerazdelano, nekontrolirano.

Igrano-dokumentarni film Šamansko gledališče se spominja začetka postavljanja svojevrstnega šamanskega rituala, ki ga je v bližini avstrijskega Gradca začela Sylvia Wohlfarter in stopi v srce njegovega sedanjega trenutka, ko je metoda rituala že precej napredovala in združuje številne ljudi z različnih krajev, tudi Slovenije.

Šamanizem počiva na strukturah, na vedenju in izkušnjah, ki so se skozi stoletja prenašale s posameznika na posameznika, pa vendar ostaja subjektiven, odvisen od človeka in duha. Šamansko gledališče je oblika odkrivanja duhovnih moči in razsežnosti, obenem pa tudi oblika zdravljenja, zato se lahko organizira po potrebi, če kdo potrebuje pomoč.

To je zgodba o ljudeh, ki so spoznali, da vsakdanja realnost ni dovolj in ni vse, da je le majhen delež v mozaiku različnih realnosti. O ljudeh, ki so skozi svoje šamansko delo in izkušnje spoznali, da v vzporednih realnostih obstajajo sočutna bitja, bitja pripravljena pomagati, bitja katerih moči so, v primerjavi z našimi, enormne. O ljudeh, ki v ta bitja zaupajo in verjamejo, da lahko z njihovo pomočjo in z njimi rešujejo osebne, družinske, družbene, ekološke probleme.

V filmu ni le podoba tista, ki nosi in pripoveduje, tamveč vse, kar je v sliki: matafore, asocijacije, skriti spomini, ideje in vonj prihodnosti, detajli, ki se nas dotikajo. Svetloba, ki razkriva in senca, ki skriva. Zvok bobna in piščali in trenutki tišine. Ritem. Medprostori v katerih se zgodi celota.