Zamisel o potovanju v Zaturce se porodi na srečanju rodbine Kutoš, kjer se vse vrti okoli strica Geze, družinskega pripovedovalca zgodb. Štiri generacije rodbine obujajo spomine na svoje prednike ob albumu fotografij, posebno mesto v albumu, še posebej pa v Gezovem srcu, ima fotografija Petra Kutoša iz leta 1917 ‒ na fotografiji je v vojaški uniformi ogrske vojske, roko ima obvezano, kajti 10. julija 1916 je bil težko ranjen na vzhodni fronti v Zaturcih. Peter je Gezi kot otroku pripovedoval zgodbe o dogajanju na fronti v majhni ukrajinski vasici, kjer so potekali hudi boji med avstro-ogrsko in rusko stranjo. Ob obujanju spominov na Petra se nekdo iz družbe domisli, da bi nekega dne morali odpotovati v tisto vasico daleč na vzhodu in si bojišče ogledati v živo.
Potovanje ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi v sadovnjaku pred hišo Kutoševih začel oglašati smrtelni ftič. Kljub temu se odpravijo proti Ukrajini in videti je, da bo vse v redu in da bo to samo še eno nostalgično potovanje vnukov po sledeh svojih dedov. Potem pa sredi poti proti Zaturcem arhivarka, ki jim je pomagala pri iskanju gradiva, po e-pošti javi, da so ji iz dunajskega Vojnega muzeja sporočili, da se Peter Kutoš ni mogel bojevati v Zaturcih leta 1916, saj je bil vpoklican v vojsko komaj leta 1917. To vse spremeni. In to bo treba povedati tudi Gezi …