Hazira je preživela Srebrenico. Že skoraj 30 let živi v begunskem centru Ježevac pri Tuzli. Nikoli se ni mogla vrniti v domačo vas v gorah nad Srebrenico. Odmaknjena od političnih in družbenih razmer živi z vsakodnevno rutino preživetja – nabiranjem drv, obsesivnim čiščenjem in s premagovanjem težkih življenjskih razmer v centru. S črnim humorjem in tihim odporom se Hazira spopada s travmo vojne, ki še naprej določa njeno življenje. Da bi se izognila neznosni bolečini, je Hazira v nenehnem gibanju, vedno v begu pred svojimi spomini in strahom, da bi se lahko znova spet začelo. Hazirin portret služi kot opomin na trajen vpliv vojne in prikazuje, kako ljudje, kot je ona, brodijo po svetu, za katerega se zdi, da je pozabil na njih. Leta 2025 mineva 30 let od genocida v Srebrenici in konca vojne v nekdanji Jugoslaviji. Ta film je posvečen vsem tistim, ki še vedno trpijo za posledicami te vojne.