In bila je poslednja zvočna noč, jutro je vstalo gluho!“, pravi ena od protagonistk v zgodbi, ki sega za visoke zidove nekdanje gluhonemnice.
Dokumentarni film Lastovke letajo nizko sega za visoke zidove nekdanje gluhonemnice in hkrati vstopa v življenje gluhe skupnosti. Ta na slovenskem šteje približno tisoč ljudi. Ljudi, ki so takšni kot vsi drugi. Gluhota je namreč nevidna. Gluhi pa nevidni invalidi. Poleg tega pa še nezmožni komunikacije. Zato je gluhota še nedavno veljala za duševno bolezen, gluhi pa so bili tudi uradno označeni kot “imbecili”. Kretanje oziroma govorjenje s pomočjo rok pa jim je bilo prepovedano.
V filmu pripadniki te nevidne manjšine odkrito spregovorijo o življenju brez zvoka, o vzrokih za izgubo sluha, spopadanju z lastno invalidnostjo in okolico, travmah, ki so jih doživljali in posledicah, ki jih še danes čutijo. Pretresljivim življenjskim zgodbam pa se priključujejo marsikdaj še bolj pretresljive zgodbe njihovih otrok, služabnikov v službi življenja gluhih staršev.

Kriki gluhih in njihove zamolčane zgodbe se tako skozi filmsko zgodbo prepletajo z molkom nikoli do konca izrečenih zgodb njihovih otrok. preprepletajo z molkom nikoli do konca izkričanih zgodb njihov otrok.