Ideja temelji na življenjski zgodbi lokalnega brezdomca Mireka. Mirek je samotar, ki je že v mladosti vzljubil motorje in avte. Večji del življenja se je preživljal kot inštruktor vožnje, zasebni voznik in podobno. Ko je v starosti ostal brez bivanjskega prostora, je kot začasni dom začel uporabljati zapuščene avte. Ker Mirek ima potrebo po zbiranju odvrženih, a še vedno uporabnih stvari, so njegova zaklonišča hitro postajala vozila, prekrita s stvarmi. Čeprav je Mirek na svoj način organiziral in razporejal najdene predmete v kaotične inštalacije, so jih meščani doživljali kot moteče, na kar so mestni organi reagirali z odstranjevanjem vozil in predmetov z lokacij.
Odnos ljudstva do brezdomcev je v glavnem rezerviran, izogibajoč in zanikajoč. Če govorimo o polžih, večinoma prvo pomislimo na polževo hiško in ne na samo žival. Na metaforični ravni sem Mireka doživel kot polža, ki potrebuje ustrezno hiško, če ne želi konstantno biti zavračan in preganjan.
Film je nastal skozi spontano dokumentiranje dogodkov in je bil v celoti posnet z mobitelom brez vnaprej pripravljenega scenarija in finančne podpore.